Pravice pacientov (oškodovancev)

Pravice pacientov določa vrsta predpisov, še najbolj pa Zakon o pacientovih pravicah. Temeljne pacientove pravice so dostop do zdravstvene oskrbe, predvsem do nujne medicinske pomoči, ki mora biti pacientu nudena brezpogojno. Zdravstvena oskrba pa mora biti ustrezna, kar je zelo splošen in nedoločen pojem.

Dostop do zdravstvene oskrbe mora biti enakopraven, enakopravna mora biti tudi obravnava pacientov (brez verske, kulturne, rasne idr. diskriminacije). Zelo pomembna je tudi pravica do informacij o lastnem zdravstvenem stanju, posegih in zdravljenju.

Zelo pomembno pa je tudi, da imate pravico do odločanja o zdravstvenih posegih ali zdravljenju, za kar morate imeti kot pacient na voljo dovolj informacij tako o lastnem zdravstvenem stanju kot tudi o (različnih) načinih zdravljenja, možnih negativnih posledicah (stranskih učinkih) zdravljenja in pričakovanih rezultatih zdravljenja.

Vaša odločitev mora biti spoštovana in upoštevana, na dodatna vprašanja pa ste upravičeni prejeti zadostne ter jasne odgovore, ki morajo biti podani na vam razumljiv način.

Pojasnilna dolžnost in soglasje

Kot že omenjeno, ima pacient pravico do obveščenosti tako o lastnem zdravstvenem stanju kot tudi o nameravani obliki zdravljenja (vrsta, cilj, način izvedbe, verjetnost uspeha, pričakovani rezultati, trajanje ipd.), morebitnih drugih možnostih zdravljenja, možnih negativnih (stranskih) učinkih zdravljenja, negativnih posledicah ali neprijetnostih ipd. Šele po prejemu ustreznih informacij ima pacient možnost, da pri izbiri zdravljenja dejavno sodeluje.

Poseg brez privolitve pacienta je izjema

Samo v določenih primerih, ki jih določa zakon, je dovoljeno pri pacientu opraviti zdravstveni poseg brez njegove privolitve. Nujna medicinska pomoč se lahko nudi brez pacientove predhodne privolitve. Sicer pa se pri pacientu, ki ni zmožen odločati o sebi, nima (zdravniku znanega) zdravstvenega pooblaščenca ali od njega ni mogoče pridobiti soglasja za poseg v razumnem času, lahko opravi medicinski poseg, ki ne predstavlja večjega tveganja ali obremenitve in ni operativni poseg, če je to v pacientovo največjo zdravstveno korist. Vsak pacient, ki je sposoben odločanja o sebi, ima pravico zavrniti medicinski poseg, razen kadar bi takšna zavrnitev ogrozila življenje ali hudo ogrozila zdravje drugih. Kadar pa pacient ni zmožen odločanja o sebi, mora privolitev podati bodisi pacientov zakoniti zastopnik ali pa pacientov (zunaj)zakonski partner, otrok/posvojenec, starši/posvojitelji ali drugi z zakonom določeni družinski član.

Pogosto se zgodi, da zdravnik določen zdravstveni poseg opravi, ne da bi podal ustrezne informacije (pravil pojasnilno dolžnost) ali brez predhodne privolitve pacienta. Kadar je izid takšnega posega napačen, je na voljo več pravnih sredstev, med drugim tudi vložitev odškodninske tožbe, pri čemer pomagamo našim strankam.
Pokličete nas lahko v klicni center ali se dogovorite za sestanek v naši pisarni!

Zdravniška napaka

Tako kot v vsakem drugem poklicu in kot pri opravljanju vsakega drugega dela se tudi pri zdravljenju lahko pojavi zdravniška napaka. Na žalost (zdravnikov) pa je lahko zdravniška napaka za pacienta usodna, pri čemer ne govorimo nujno o smrti, lahko namreč pride do bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja, kar rezultira v poslabšanje določenih življenjskih funkcij. Kar pacient ob tem doživi oziroma utrpi, je škoda, zaradi česar lahko v primeru napačnega zdravljenja ali kako drugače povzročene zdravniške napake vložimo odškodninsko tožbo.

Primerov zdravniških napak je veliko in zdravniške napake se lahko pojavljajo praktično pri katerikoli obliki zdravljenja. Znani so primeri npr. napačnih amputacij (namesto leve noge so amputirali desno), predpisovanje neustreznih zdravil, izvedba posega kljub pacientovemu predhodnemu neprimernemu zdravstvenemu stanju itd.

Pogosti so tudi primeri zdravniških napak pri porodih, kjer lahko škodo utrpita tako mati kot novorojenček.

Cepljenje in posledice stranskih učinkov

Prav posebno mesto imajo tudi negativni učinki po cepljenjih, kjer ne govorimo o zdravniški napaki, kljub temu pa lahko nastopi odškodninska odgovornost države, kadar govorimo o obveznih cepivih. V teh primerih je namreč za morebitno škodo, ki bi nastala pacientu (običajno otroku), ki je prejel z zakonom obvezno cepivo, odgovorna država.

Odškodnine

Do škode lahko pride tudi, če določen medicinski poseg sploh ni opravljen, pa bi glede na pacientovo zdravstveno stanje moral biti. Najpogosteje do tega pride v primerih nepravilne ali pomanjkljive diagnoze. Tudi v teh primerih lahko govorimo o odškodninski odgovornosti.

Poudariti pa je treba, da je škoda poleg nematerialne (ki je v bistvu prav poslabšanje zdravja) lahko tudi materialna in se z odškodninsko tožbo eventualno lahko zahteva tudi povrnitev stroškov, ki so nastali z zdravljenjem po utrpeli zdravniški napaki.

Zdravniške napake in odškodnine so danes še vedno tabu tema. Zdravniki se še vedno bojijo za svoje službe, če bi prišlo do plačila odškodnine, čeprav imajo odgovornost zavarovano. Dejstvo je, da gre za napake, ki jih moramo s pravnega vidika jemati strokovno in objektivno, odškodnina pa je posledica napake.

Dejstvo je, da je zdravje osnovna in v današnjem svetu morda najvišja vrednota ter ga noben denarni znesek, ki v večini predstavlja odškodnino, ne more popraviti ali povrniti. Zlasti ko gre za poslabšanje zdravja, je namreč škoda velikokrat praktično nepopravljiva. Vseeno pa je v teh primerih določena odškodnina lahko vsaj v neke vrste »tolažbo« oškodovancu, saj mu lahko npr. omogoči lažje življenje. Če vam je zaradi določenega medicinskega posega ali neustreznega zdravljenja nastala škoda, nas kontaktirajte, da se pogovorimo o možnostih, ki jih kot oškodovanec v takšnem primeru imate.

Postopek pri kršitvah pacientovih pravic in pravna sredstva

Zakon o pacientovih pravicah opredeljuje dva posebna postopka, ki ju ima na voljo pacient, kadar meni, da so mu bile pri zdravstveni obravnavi kršene pravice. S pritožbo ali zahtevo za prvo obravnavo lahko pacient sproži postopek pri pristojni osebi izvajalca zdravstvenih storitev, kadar gre za pritožbo zaradi neustreznega odnosa zdravstvenega delavca (ali več njih) pri izvajanju zdravstvenih storitev v roku 15 dni od nastale kršitve, kadar pa gre za pritožbo zaradi neustreznega ravnanja zdravstvenega delavca, pa v roku 30 dni od nastale kršitve. Vsak izvajalec zdravstvenih storitev (v praksi je to zdravstveni dom, ambulanta, bolnišnica …) mora imeti v svojih prostorih na vidnem mestu jasno navedeno, kdo je v tem zavodu pristojna oseba, ki sprejema zahteve za prvo obravnavo.

Po prejemu zahteve lahko pristojna oseba ravna na različne načine. V praksi se po naših izkušnjah najpogosteje opravi prva obravnava, na katero pristojna oseba povabi pacienta, lahko pa tudi udeležence ali druge strokovnjake. Nameni ustne obravnave so pogovor o nastali situaciji, pregled zdravstvene dokumentacije in tudi pogovor o možnem dogovoru, torej o načinu razrešitve spora. O ustni obravnavi se zapiše zapisnik, ki ga morajo podpisati udeleženci spora. Na ustni obravnavi vas lahko zastopa tudi pooblaščenec. Kadar pristojna oseba ne vabi na ustno obravnavo, lahko zahtevi pacienta v celoti ugodi, o čemer mora napisati pisni zaznamek in ga posredovati pacientu, lahko ustavi postopek, če pacient zahtevo umakne, ali pa pacienta napoti na drugo pristojno osebo, če ugotovi, da je zahteva v resnici povezana s pravicami iz zdravstvenega zavarovanja, ki niso predmet varstva po Zakonu o pacientovih pravicah.

Na ustni obravnavi se lahko, tak je vsaj najboljši možni scenarij in lahko bi rekli tudi, da cilj ustne obravnave, sklene dogovor o načinu rešitve spora. Zakon izrecno ne določa, kakšna je lahko vsebina ali način rešitve spora, primeroma pa navaja, da se lahko udeleženci dogovorijo o ustnem ali pisnem opravičilu, povračilu nepotrebnih stroškov, pridobitvi drugega mnenja, ponovitvi, dopolnitvi ali popravi neustrezno izvedene zdravstvene storitve, povračilu škode do 300 EUR itd.

Če dogovor ni dosežen ali če zdravstveni izvajalec ne upošteva dogovora, ima pacient možnost v roku 15 dni vložiti drugo zahtevo za obravnavo kršitve pacientovih pravic, ki jo obravnava posebna komisija. Po prejemu popolne druge zahteve, če te komisija ne zavrže, se skliče pripravljalni narok, na katerem udeleženci spora in komisija razpravljajo o sami zadevi. Glede na okoliščine zadeve lahko udeleženci sklenejo takojšno poravnavo ali podajo soglasje za začetek mediacije ali pa se zadeva preda v senatno obravnavo. Če se udeleženci odločijo za mediacijo, poskušajo ob izbranem neodvisnem mediatorju skleniti sporazum. Tega potrdi tudi predsednik komisije in kot takšen sporazum postane izvršilni naslov. Če na pripravljalnem naroku nista sklenjena niti poravnava niti dogovor o mediaciji, se oblikuje senat, ki skliče obravnavo, na katero so vabljeni pacient, predstavnik izvajalca zdravstvene storitve, morebitne priče in zastopniki. Senat lahko tudi brez obravnave ugodi zahtevi, če ugotovi, da je v celoti utemeljena. Še vedno si med obravnavo senat prizadeva za sklenitev poravnave oziroma sporazuma. Sicer pa lahko senat zahtevi v celoti ali delno ugodi ali pa jo zavrne.

Če ste bili med zdravstveno obravnavo deležni neprimernega odnosa ali ravnanja zdravstvenega osebja, imate torej možnost ukrepanja tudi na ravni samega zdravstvenega zavoda, kjer so vam bile storjene očitane kršitve. V ta namen vam lahko pomagamo pri sestavi zahteve za prvo in/ali drugo obravnavo ter vas spremljamo na ustno obravnavo in tako zastopamo vaše pravice ter interese. Če niste prepričani, katero pravno sredstvo bi uporabili, nas pokličite ali nam pišite in dogovorili se bomo za sestanek oziroma pregled zadeve s podajo mnenja.