Dedovanje in oporoka

Dedovanje - dedni redi

Zakon o dedovanju pozna zakonito in oporočno dedovanje. Skladno z zakonitim dedovanjem se deduje v treh dednih redih (t. i. parantelah), in sicer v prvem dednem redu zapustnikovi zakonec in otroci. Če zapustnik ni imel otrok, se deduje v drugem dednem redu, kjer dedujejo zakonec in starši zapustnika (če njih ni, pa njihovi otroci, torej bratje in sestre zapustnika). Če ni zakonca in staršev, se deduje v tretjem dednem redu in dedujejo stari starši (če teh ni, pa njihovi otroci, torej strici in tete). Če tudi starih staršev ni, zapuščina pripade državi. Zunajzakonski partnerji so izenačeni z zakonskimi, seveda pa je včasih, če zveza ni trajalo dolgo, zunajzakonsko skupnost treba dokazati.

Primer zapuščine
Če je imel zapustnik dva otroka in ženo, dedujejo vsak po 1/3 premoženja zapustnika, pri čemer se morebitni vložek žene na skupnem premoženju upošteva posebej. Če je bila npr. hiša pisana samo na moža in je žena tudi vlagala vanjo, se ta »njen« del lahko izloči iz zapuščine in ne šteje kot del zapuščine.

Oporoka in nujni dediči

Oporoka je t. i. izjava volje posameznika, s katero ta za časa svojega življenja razpolaga s premoženjem, ki ga ima ob trenutku pisanja, lahko pa razpolaga tudi s premoženjem, ki ga bo še imel ob smrti. Slovensko pravo pozna več vrst oporok (lastnoročna, pred pričami, notarska …), pri čemer so vse enako pravno veljavne. Torej ni pomembno, v kateri obliki je zapisana, samo da ima vse potrebne sestavine, kot jih zakon zahteva za posamezno oporoko.

Sestave oporoke

Lastnoročna oporoka

Lastnoročno oporoko lahko napiše vsakdo, pri njej je pomembno, da je napisana z lastno roko (torej ne sme biti natisnjena), na koncu pa mora biti podpis. Zaželen je tudi datum oporoke, saj kasnejša oporoka razveljavlja prejšnjo.

Pisna oporoka pred pričami

Gre za oporoko, ki jo običajno pripravi (običajno) pravni strokovnjak, če gre za bolj zapletena pisanja in specifičnost pri potencialnem dedovanju. V tem primeru je smiselno zadevo prepustiti nekomu, ki bo zadevo strokovno pripravil, kot si boste želeli. Če pa je oporoka preprosta in oporočitelj zgolj težko piše, pa jo lahko tudi sami sestavite, povabite dve priči, ki ne smeta biti povezani z oporoko, in se vsi podpišejo. Zelo zaželena sta datum sestave oporoke in čim bolj podroben opis premoženja ter delitve.

Pomembno pri oporokah je vedeti dejstvo, da je dedno pravo varuje tako zapustnika kot dediče, da ne bi bili preveč oškodovani. Namen (dedovanja) dednega prava je, da dediči lahko po smrti svojih prednikov živijo vsaj približno podobno življenje kot so ga imeli pred smrtjo zapustnika. Lahko bi namreč prišlo do situacije, da bi npr. oče zapustil vse svoje premoženje enemu sinu drugi pa ne bi dobili ničesar in za reševanje teh »problemov« je uzakonjen institut »nujnih dedičev«.

V kolikor potrebujete pomoč pri svetovanju ali sestavi oporoke, nas pokličite v naš klicni center za hiter pravni nasvet ali se preko drugih kontaktov dogovorite za sestanek.

Inštitut nujnega deleža (nujni dediči)

Pomembno pri oporokah je vedeti dejstvo, da dedno pravo varuje tako zapustnika kot dediče, da ne bi bili preveč oškodovani. Namen (dedovanja) dednega prava je, da dediči lahko po smrti svojih prednikov živijo vsaj približno podobno življenje, kot so ga imeli pred smrtjo zapustnika. Lahko bi namreč prišlo do situacije, da bi npr. oče zapustil vse svoje premoženje enemu sinu, drugi pa ne bi dobili ničesar, in za reševanje teh »problemov« je uzakonjen institut »nujnih dedičev«.

Nujni dediči so zapustnikov zakonec/zunajzakonski partner in otroci zapustnika, bratje ter sestre zapustnika pa izjemoma. Pomembno je tudi, da je višina nujnega deleža nižja od zakonitega dednega deleža in znaša polovico tega oziroma v posebnih primerih celo tretjino tega.

Odpoved dediščini – v zapuščini ali že prej

Dedovanju/zapuščini se je mogoče tudi odpovedati. Praviloma se šteje, da dedič (ob smrti zapustnika) dediščino sprejema, razen če da izrecno izjavo, da se dediščini odpoveduje. Dediščini se lahko odpove zgolj v svojem imenu, lahko pa tudi v imenu svojih potomcev. Prav tako lahko dedič svojo dediščino prenese na drugega dediča, torej se ji odpove v korist drugega dediča, in v tem primeru ta dobi svoj ter še delež, prejet od drugega dediča. Odpoved dediščini je smiselna tedaj, ko dolgovi (nesporno) presegajo vrednost zapuščine.

Prav tako se je mogoče odpovedati dedovanju že vnaprej. Gre za izjavo dediča, da se odpoveduje neuvedenemu dedovanju, torej vnaprej. Ta izjava je nepreklicna in se je ne da spremeniti. Običajno bodo to primeri, ko bo zapustnik že za časa življenja želel urediti svojo zapuščino in svoje premoženje. Tako lahko posamezne dediče izplača ali jim nekaj dodeli za časa življenja, oni pa se odpovedo zapuščini/dedovanju po njegovi smrti. Podobni primeri so tudi z izročilno pogodbo, kjer se zadeva rešuje vnaprej in privarčuje marsikateri spor.

Prav tako se je mogoče odpovedati dedovanju že v naprej. Gre za izjavo dediča, da se odpoveduje neuvedenemu dedovanju, torej v naprej. Ta izjava je nepreklicna in se je ne da spremeniti. Običajno bodo to primeri, ko bo zapustnik že za časa življenja želel urediti svojo zapuščino in svoje premoženje. Tako lahko posamezne dediče izplača ali jim nekaj dodeli za časa življenja oni pa se odpovedo zapuščini/dedovanju po njegovi smrti. Podobni primeri so tudi z izročilno pogodbo, kjer se zadeva rešuje v naprej in privarčuje marsikateri spor.

Povzetek pomembnih dejstev:

  • zakon loči oporočno in zakonito dedovanje,

  • nujni dediči so tisti, ki so upravičeni do dedovanja tudi, če so bili z oporoko spregledani (načeloma so to zakonec zapustnika, otroci zapustnika in starši zapustnika, ostali izjemoma),

  • nujni delež predstavlja polovico deleža, kot bi ga posamezni dedič dobil, če bi zakonito dedoval,

  • dolgovi zapustnika sodijo v zapuščino kot pasiva zapuščine, pri čemer dedič jamči za zapustnikove dolgove do višine podedovanega premoženja,

  • dediči se dediščini lahko odpovedo, ampak zgolj v celoti.

Dolgovi zapustnika in odgovornost dedičev zanje

Dediči odgovarjajo za dolgove zapustnika, vendar zgolj do višine dediščine. Povedano poenostavljeno to pomeni, da se vam ni treba bati (vnaprej), če bi se kasneje izkazalo, da je dolgov več kot zapuščine. Seveda ni smiselno prevzemati take (zadolžene) zapuščine, ampak če se to kasneje izkaže za problem, pa, kot rečeno, odgovarjate do višine prejetega deleža iz zapuščine.

Pogodba o dosmrtnem preživljanju in izročilna pogodba

Gre za dve pogodbi civilnega prava, ki pa se pogosto povezujeta z dedovanjem. Z omenjenima pogodbama se namreč pogosto rešujejo premoženjske in preživitvene zadeve starejših ljudi, ki želijo po eni strani sebe zaščiti pred starostjo ter skrbjo zanje, po drugi strani pa svojim dedičem omogočiti neko korist iz tega, da bodo zanje skrbeli do smrti. Več o obeh pogodbah si lahko preberete na: pogodba o dosmrtnem preživljanju, izročilna pogodba.

Z vsemi gornjimi in drugimi težavami, ki lahko nastopijo pred dedovanjem ali ob njem, se ukvarja naša pisarna in pomaga ljudem pri njihovih pravicah, da se te udejanjijo v najboljši možni meri. Če je le mogoče, vedno poskušamo zadevo rešiti po mirni poti ali z mediacijo, če pa to ni mogoče, pa je včasih potrebna tudi manj hvaležna sodna pot.

Zanimivosti in primeri
  1. Ali potrebujem odvetnika pri zastopanju na sodišču pri dedovanju?

    S tem vprašanjem se je ukvarjala naša stranka in mi z njo. Povedala je namreč, da bosta dediča brat in ona ter da se ne želi »kregati« in zaostrovati z odvetnikom, če ni treba. Stranka se je oglasila k nam na posvet (pred tem smo zadevo pregledali in naštudirali glede na dokumentacijo) in na posvetu smo se odločili za »strategijo« njenega (samostojnega) nastopa na obravnavi. V bistvu je stranka po našem nasvetu zadevo sama izpeljala na sodišču in uspela z vsem, kar je želela, brat pa je kasneje ugotovil, da mu zadeva ni všeč in se je na sklep o dedovanju pritožil. V pritožbenem postopku pa smo se vključili tudi mi in brat ni uspel s pritožbo. Tako smo relativno zapleteno situacijo rešili na precej eleganten način, in to »taktiko« včasih uporabljamo.

  2. Oporoka, zakonito dedovanje in poravnavanje v zapuščini

    Enega od zanimivih primerov, ki je bil rešen s pomočjo mediacije in poravnave, smo imeli, ko sta v dediščini dedovala pokojnikova hči in njen nečak (vnuk zapustnika). Oče slednjega je namreč že umrl in je vnuk zapustnika dedoval na podlagi očetove dedne pravice ter oporoke. Bile so namreč napisane celo tri oporoke, ki se med seboj niso izključevale, saj so določale različne premične stvari in nepremičnine iz zapuščine. Kljub vsemu pa je bilo še določeno premoženje zapustnika, ki ni bilo v oporokah. Premoženja je bilo kar precej in na koncu smo morali upoštevati vse tri oporoke ter zakonito dedovanje. Pogajanja z nasprotno odvetnico so bila dolga in naporna, uporabili smo vse znanje, izkušnje, teorijo in sodno prakso, da smo dokazali svoja pravna stališča ter se na koncu korektno poravnali (po našem mnenju) za obe strani. Je pa naša stranka dobila praktično 50 % več iz zapuščine, kot ji je bilo prvotno ponujeno z nasprotne strani, pri čemer so bili zneski visoki in zapuščina vredna več kot pol milijona evrov, tako da je bil delež naše stranke precejšen in težko izpogajan.