Skoraj dvajset let skupaj, pa brez dedne pravice: dedovanje po zunajzakonskem partnerju
24. 09. 2026/Civilno pravo
Nekatere sodne odločbe preberem predvsem kot pravnica. Pri drugih pa me, še preden začnem razmišljati o pravnih pravilih, ustavi zgodba ljudi, ki se skriva za njimi. Prav takšnim primerom želim nameniti del zapisov na tem blogu. Ne toliko zato, da bi na tem mestu strokovno komentirala sodno prakso, ampak zato, ker se pri dedovanju zelo pogosto srečata dva svetova. Na eni strani so življenjski odnosi, ki so zapleteni, nepopolni in velikokrat brez jasnih meja. Na drugi strani je pravo, ki mora na koncu vendarle odgovoriti precej bolj enoznačno: kdo je dedič, kdo ima dedno pravico in kdo je nima.
Če vas zanima, kako poteka zapuščinski postopek na sodišču, si lahko ogledate naš kratek video o tej temi.
Pred kratkim me je tako pritegnila sodba Višjega sodišča v Ljubljani o dedovanju po zunajzakonskem partnerju. Zgodba se začne s skoraj dvajsetimi leti skupnega življenja.
Konča pa se z ugotovitvijo, da dolgoletna partnerka po pokojnem partnerju ne deduje. In prav ta razkorak se mi zdi vreden razmisleka.
Skoraj dvajset let sta živela kot partnerja
Partnerja sta skupaj zaživela že leta 1999. Živela sta skupaj, bila sta zasebno in poslovno povezana, imela sta skupne prijatelje in znance ter skupaj preživljala prosti čas. Okolica ju je dojemala kot par. Tudi sodišče ni dvomilo, da je med njima dolga leta obstajala prava zunajzakonska skupnost. Partnerka je bila pokojniku najbližja oseba.
Med njima so obstajali čustvena navezanost, medsebojna pomoč, spoštovanje in ljubeč partnerski odnos. Njuna zgodba torej ni bila ena tistih, pri katerih se šele po smrti nekoga nenadoma pojavi oseba, ki zatrjuje, da je bila njegova zunajzakonska partnerka, drugi dediči pa temu nasprotujejo.
Tukaj je bilo dolgoletno skupno življenje dejstvo. Zapletlo se je drugje. Pri vprašanju, ali je zunajzakonska skupnost obstajala še ob smrti zapustnika.
Kaj se je zgodilo pred smrtjo?
V zadnjem obdobju življenja so se pri partnerju ponovno pojavile hude težave z alkoholom.
Partnerka se je zaradi njegovih ponavljajočih se alkoholnih epizod iz skupnega doma izselila.
In prav tukaj me je sodba najbolj ustavila. Ker njen odhod ni pomenil, da je iz njegovega življenja tudi zares odšla. Še vedno ga je obiskovala. Še vedno sta preživljala čas skupaj. Med njima je ostala čustvena povezanost. Približno dva tedna pred njegovo smrtjo sta bila skupaj na potovanju. Načrtovala sta tudi nova potovanja. Če bi to zgodbo poslušali brez pravnega okvirja, bi bilo povsem mogoče reči, da je šlo za par, ki je zašel v težko življenjsko obdobje. Za partnerko, ki zaradi partnerjevega alkoholizma ni več zmogla oziroma se ni več počutila varno živeti z njim pod isto streho, vendar odnosa kljub temu ni preprosto zavrgla. Pa vendar je prav njen odhod postal odločilen za dedno pravico. Sodišče je reklo: življenjska skupnost je prenehala.
Pri dedovanju po zunajzakonskem partnerju ni dovolj dokazati, da je zunajzakonska skupnost obstajala nekoč. Obstajati mora tudi v trenutku smrti zapustnika. Sodišče je v konkretnem primeru presodilo, da se partnerka ni odselila zaradi kakšne zunanje okoliščine, zaradi katere partnerja začasno ne bi mogla živeti skupaj. Ni šlo za službo v drugem kraju, zdravljenje, študij ali skrb za drugega družinskega člana. Njen odhod je razumelo kot zavestno odločitev, da zaradi partnerjevih ponavljajočih se težav z alkoholom iz skupnega življenja izstopi. Ker so težave trajale več kot leto pred smrtjo in ker v tem času po presoji sodišča med njima ni bilo več življenjske skupnosti v pravnem pomenu, je zaključilo, da zunajzakonska skupnost ob smrti ni več obstajala.
Posledica je bila zelo konkretna. Partnerka ni imela dedne pravice po pokojnem zunajzakonskem partnerju. In tu se mi odločitev zdi človeško precej trda. Pravno logiko sodbe razumem. Pa vendar se ob njej težko izognem nekoliko drugačnemu razmisleku. Partnerka ni odšla zato, ker bi si našla drugo življenje ali ker bi se odločila, da s pokojnim noče imeti ničesar več. Odšla je zaradi razmer, v katerih očitno ni več mogla varno in normalno živeti. S tem je zaščitila sebe. Hkrati pa iz sodbe izhaja, da partnerja ni zapustila v običajnem pomenu te besede. Z njim je še vedno ohranjala odnos. Obiskovala ga je. Z njim preživljala čas. Potovala. Načrtovala prihodnost. Zato se mi zdi posledica precej groba. Človek se zaradi okoliščin, ki jih ni povzročil sam, umakne iz skupnega doma in poskuša postaviti mejo, ki jo potrebuje za lastno varnost oziroma normalno življenje. Obenem pa odnosa še ne odpove. Morda celo upa, da je obdobje prehodno. Da se bo stanje izboljšalo.
Da se bo nekoč mogoče vrniti. Življenje pozna veliko takšnih vmesnih obdobij. Pravo pa jih precej težje pozna. In pri dedovanju zunajzakonskega partnerja je lahko cena tega zelo visoka.
Ali lahko človek zapusti skupni dom, ne da bi zapustil odnos?
To je vprašanje, ki mi po branju te sodbe ostaja. Ker sta to v življenju dve različni stvari. Nekdo se lahko umakne iz stanovanja zato, ker je skupno bivanje postalo nevzdržno, pa še vedno ostaja čustveno in življenjsko močno povezan z drugim človekom. Lahko postavi mejo in hkrati upa na nadaljevanje odnosa. Lahko se zaščiti in obenem ne odneha. Toda pri presoji obstoja zunajzakonske skupnosti mora sodišče na neki točki ugotoviti, ali še obstaja skupnost življenja, primerljiva z zakonsko zvezo. V tej zadevi je presodilo, da ne. Zanimivo pa je, da samo ločeno bivanje še ne pomeni nujno prenehanja zunajzakonske skupnosti. Sodna praksa priznava, da partnerja lahko iz objektivnih razlogov nekaj časa živita ločeno, pa njuna skupnost kljub temu traja. Odločilen je razlog za ločeno življenje in predvsem vprašanje, kakšna skupnost med njima v resnici še obstaja. Prav zato so spori glede dokazovanja zunajzakonske skupnosti v zapuščinskem postopku pogosto tako zahtevni. Ne obstaja en sam dokaz, ki bi dal odgovor. Ni dovolj samo skupni naslov. Ni dovolj samo dolžina zveze. Ni dovolj niti to, da so ju prijatelji in družina šteli za par. Sodišče mora presojati celoten odnos.
Pri dedovanju je lahko zadnje leto pomembnejše od dvajsetih pred njim
Morda je najmočnejše sporočilo te sodbe prav to. Partnerja sta bila skupaj skoraj dvajset let. Toda za odločitev o dedni pravici zunajzakonske partnerke je postalo odločilno predvsem zadnje obdobje pred smrtjo. To je pomembno tudi praktično. Ko v zapuščinskem postopku nastane spor o tem, ali je nekdo zunajzakonski partner in zakoniti dedič, vprašanje pogosto ni samo: Kako dolgo sta bila skupaj? Veliko pomembnejša lahko postanejo druga vprašanja: Kako sta živela tik pred smrtjo? Zakaj nista več živela skupaj? Ali je šlo za začasno ločenost?
Ali sta še imela namen nadaljevati skupno življenje? Kako sta urejala vsakdanje stvari? Ali je eden izmed njiju iz življenjske skupnosti dejansko izstopil? Od odgovorov na takšna vprašanja je lahko odvisno, kdo deduje po pokojnem.
In še ena misel, ki jo ta primer odpira
Ta sodba me je spomnila tudi na nekaj, kar je pri primerjavi zakonske in zunajzakonske skupnosti pogosto spregledano. Pravo sicer zunajzakonskemu partnerju na področju dedovanja načeloma priznava položaj, primerljiv zakoncu. Toda poti do tega položaja nista povsem enaki. Pri zunajzakonski skupnosti je treba njen obstoj – in včasih tudi to, ali je trajala do trenutka smrti – šele ugotoviti. Pri zakoncu pa obstaja formalno sklenjena zakonska zveza in zakon posebej določa, v katerih primerih zakonec kljub njenemu obstoju nima dedne pravice. Med drugim mora biti pri prenehanju življenjske skupnosti podan tudi zakonsko določen razlog, povezan s krivdo preživelega zakonca ali sporazumom zakoncev. Zato se mi ob konkretnem primeru nehote postavi vprašanje: kaj bi se zgodilo, če bi bila ta dva človeka poročena? Če bi žena zaradi moževega alkoholizma zapustila skupni dom zato, da zaščiti sebe, hkrati pa z njim ohranjala stik, čustveno bližino in prizadevanje za odnos, sam njen odhod še ne bi avtomatično pomenil izgube dedne pravice. In prav ta razlika se mi zdi vredna posebnega zapisa.
Dedovanje je pogosto veliko bolj življenjsko vprašanje, kot se zdi
Ko ljudje iščejo informacije o tem, kdo deduje po zunajzakonskem partnerju, pogosto pričakujejo preprost odgovor. Če sva dovolj dolgo živela skupaj, dedujem. Če sva imela isti naslov, dedujem. Če vsi vedo, da sva bila partnerja, dedujem. V resnici je lahko vprašanje dedovanja po zunajzakonskem partnerju mnogo bolj zapleteno. Zunajzakonska skupnost ni samo vprašanje časa. Je vprašanje vsebine odnosa. In kot kaže ta primer, je včasih treba pogledati prav v tisto obdobje življenja, ki je bilo za oba partnerja najtežje. Morda je bilo samo prehodno. Morda bi čez nekaj mesecev spet živela skupaj. Tega nikoli ne bomo vedeli. Smrt je njuno zgodbo prekinila ravno v trenutku, ko je bila nedorečena. Pravo pa je moralo tej nedorečeni zgodbi vendarle postaviti piko. In ta pika je za partnerko pomenila, da po skoraj dvajsetih letih skupnega življenja po človeku, ki ji je bil še vedno blizu, ni dedovala.
Obravnavana sodna odločba: Višje sodišče v Ljubljani, I Cp 921/2025 z dne 20. 4. 2026.
Mojca Novak, odvetnica
*Prispevek predstavlja moje razmišljanje ob konkretni sodni odločbi in je namenjen predstavitvi vprašanj dednega prava širši javnosti. Vsaka zunajzakonska skupnost in vsak zapuščinski postopek imata svoje okoliščine, zato ugotovitev iz posamezne sodbe ni mogoče avtomatično prenesti na drug primer.
Skoraj dvajset let skupaj, pa brez dedne pravice: dedovanje po zunajzakonskem partnerju
Nekatere sodne odločbe preberem predvsem kot pravnica. Pri drugih pa me, še preden začnem razmišljati o pravnih pravilih, ustavi zgodba ljudi, ki se skriva za njimi. Prav takšnim primerom želim nameniti del zapisov na tem blogu. Ne toliko zato, da bi na tem mestu strokovno komentirala sodno prakso, ampak zato, ker se pri dedovanju zelo pogosto srečata dva svetova. Na eni strani so življenjski odnosi, ki so zapleteni, nepopolni in velikokrat brez jasnih meja. Na drugi strani je pravo, ki mora na koncu vendarle odgovoriti precej bolj enoznačno: kdo je dedič, kdo ima dedno pravico in kdo je nima.
Če vas zanima, kako poteka zapuščinski postopek na sodišču, si lahko ogledate naš kratek video o tej temi.
Pred kratkim me je tako pritegnila sodba Višjega sodišča v Ljubljani o dedovanju po zunajzakonskem partnerju. Zgodba se začne s skoraj dvajsetimi leti skupnega življenja.
Konča pa se z ugotovitvijo, da dolgoletna partnerka po pokojnem partnerju ne deduje. In prav ta razkorak se mi zdi vreden razmisleka.
Skoraj dvajset let sta živela kot partnerja
Partnerja sta skupaj zaživela že leta 1999. Živela sta skupaj, bila sta zasebno in poslovno povezana, imela sta skupne prijatelje in znance ter skupaj preživljala prosti čas. Okolica ju je dojemala kot par. Tudi sodišče ni dvomilo, da je med njima dolga leta obstajala prava zunajzakonska skupnost. Partnerka je bila pokojniku najbližja oseba.
Med njima so obstajali čustvena navezanost, medsebojna pomoč, spoštovanje in ljubeč partnerski odnos. Njuna zgodba torej ni bila ena tistih, pri katerih se šele po smrti nekoga nenadoma pojavi oseba, ki zatrjuje, da je bila njegova zunajzakonska partnerka, drugi dediči pa temu nasprotujejo.
Tukaj je bilo dolgoletno skupno življenje dejstvo. Zapletlo se je drugje. Pri vprašanju, ali je zunajzakonska skupnost obstajala še ob smrti zapustnika.
Kaj se je zgodilo pred smrtjo?
V zadnjem obdobju življenja so se pri partnerju ponovno pojavile hude težave z alkoholom.
Partnerka se je zaradi njegovih ponavljajočih se alkoholnih epizod iz skupnega doma izselila.
In prav tukaj me je sodba najbolj ustavila. Ker njen odhod ni pomenil, da je iz njegovega življenja tudi zares odšla. Še vedno ga je obiskovala. Še vedno sta preživljala čas skupaj. Med njima je ostala čustvena povezanost. Približno dva tedna pred njegovo smrtjo sta bila skupaj na potovanju. Načrtovala sta tudi nova potovanja. Če bi to zgodbo poslušali brez pravnega okvirja, bi bilo povsem mogoče reči, da je šlo za par, ki je zašel v težko življenjsko obdobje. Za partnerko, ki zaradi partnerjevega alkoholizma ni več zmogla oziroma se ni več počutila varno živeti z njim pod isto streho, vendar odnosa kljub temu ni preprosto zavrgla. Pa vendar je prav njen odhod postal odločilen za dedno pravico. Sodišče je reklo: življenjska skupnost je prenehala.
Pri dedovanju po zunajzakonskem partnerju ni dovolj dokazati, da je zunajzakonska skupnost obstajala nekoč. Obstajati mora tudi v trenutku smrti zapustnika. Sodišče je v konkretnem primeru presodilo, da se partnerka ni odselila zaradi kakšne zunanje okoliščine, zaradi katere partnerja začasno ne bi mogla živeti skupaj. Ni šlo za službo v drugem kraju, zdravljenje, študij ali skrb za drugega družinskega člana. Njen odhod je razumelo kot zavestno odločitev, da zaradi partnerjevih ponavljajočih se težav z alkoholom iz skupnega življenja izstopi. Ker so težave trajale več kot leto pred smrtjo in ker v tem času po presoji sodišča med njima ni bilo več življenjske skupnosti v pravnem pomenu, je zaključilo, da zunajzakonska skupnost ob smrti ni več obstajala.
Posledica je bila zelo konkretna. Partnerka ni imela dedne pravice po pokojnem zunajzakonskem partnerju. In tu se mi odločitev zdi človeško precej trda. Pravno logiko sodbe razumem. Pa vendar se ob njej težko izognem nekoliko drugačnemu razmisleku. Partnerka ni odšla zato, ker bi si našla drugo življenje ali ker bi se odločila, da s pokojnim noče imeti ničesar več. Odšla je zaradi razmer, v katerih očitno ni več mogla varno in normalno živeti. S tem je zaščitila sebe. Hkrati pa iz sodbe izhaja, da partnerja ni zapustila v običajnem pomenu te besede. Z njim je še vedno ohranjala odnos. Obiskovala ga je. Z njim preživljala čas. Potovala. Načrtovala prihodnost. Zato se mi zdi posledica precej groba. Človek se zaradi okoliščin, ki jih ni povzročil sam, umakne iz skupnega doma in poskuša postaviti mejo, ki jo potrebuje za lastno varnost oziroma normalno življenje. Obenem pa odnosa še ne odpove. Morda celo upa, da je obdobje prehodno. Da se bo stanje izboljšalo.
Da se bo nekoč mogoče vrniti. Življenje pozna veliko takšnih vmesnih obdobij. Pravo pa jih precej težje pozna. In pri dedovanju zunajzakonskega partnerja je lahko cena tega zelo visoka.
Ali lahko človek zapusti skupni dom, ne da bi zapustil odnos?
To je vprašanje, ki mi po branju te sodbe ostaja. Ker sta to v življenju dve različni stvari. Nekdo se lahko umakne iz stanovanja zato, ker je skupno bivanje postalo nevzdržno, pa še vedno ostaja čustveno in življenjsko močno povezan z drugim človekom. Lahko postavi mejo in hkrati upa na nadaljevanje odnosa. Lahko se zaščiti in obenem ne odneha. Toda pri presoji obstoja zunajzakonske skupnosti mora sodišče na neki točki ugotoviti, ali še obstaja skupnost življenja, primerljiva z zakonsko zvezo. V tej zadevi je presodilo, da ne. Zanimivo pa je, da samo ločeno bivanje še ne pomeni nujno prenehanja zunajzakonske skupnosti. Sodna praksa priznava, da partnerja lahko iz objektivnih razlogov nekaj časa živita ločeno, pa njuna skupnost kljub temu traja. Odločilen je razlog za ločeno življenje in predvsem vprašanje, kakšna skupnost med njima v resnici še obstaja. Prav zato so spori glede dokazovanja zunajzakonske skupnosti v zapuščinskem postopku pogosto tako zahtevni. Ne obstaja en sam dokaz, ki bi dal odgovor. Ni dovolj samo skupni naslov. Ni dovolj samo dolžina zveze. Ni dovolj niti to, da so ju prijatelji in družina šteli za par. Sodišče mora presojati celoten odnos.
Pri dedovanju je lahko zadnje leto pomembnejše od dvajsetih pred njim
Morda je najmočnejše sporočilo te sodbe prav to. Partnerja sta bila skupaj skoraj dvajset let. Toda za odločitev o dedni pravici zunajzakonske partnerke je postalo odločilno predvsem zadnje obdobje pred smrtjo. To je pomembno tudi praktično. Ko v zapuščinskem postopku nastane spor o tem, ali je nekdo zunajzakonski partner in zakoniti dedič, vprašanje pogosto ni samo: Kako dolgo sta bila skupaj? Veliko pomembnejša lahko postanejo druga vprašanja: Kako sta živela tik pred smrtjo? Zakaj nista več živela skupaj? Ali je šlo za začasno ločenost?
Ali sta še imela namen nadaljevati skupno življenje? Kako sta urejala vsakdanje stvari? Ali je eden izmed njiju iz življenjske skupnosti dejansko izstopil? Od odgovorov na takšna vprašanja je lahko odvisno, kdo deduje po pokojnem.
In še ena misel, ki jo ta primer odpira
Ta sodba me je spomnila tudi na nekaj, kar je pri primerjavi zakonske in zunajzakonske skupnosti pogosto spregledano. Pravo sicer zunajzakonskemu partnerju na področju dedovanja načeloma priznava položaj, primerljiv zakoncu. Toda poti do tega položaja nista povsem enaki. Pri zunajzakonski skupnosti je treba njen obstoj – in včasih tudi to, ali je trajala do trenutka smrti – šele ugotoviti. Pri zakoncu pa obstaja formalno sklenjena zakonska zveza in zakon posebej določa, v katerih primerih zakonec kljub njenemu obstoju nima dedne pravice. Med drugim mora biti pri prenehanju življenjske skupnosti podan tudi zakonsko določen razlog, povezan s krivdo preživelega zakonca ali sporazumom zakoncev. Zato se mi ob konkretnem primeru nehote postavi vprašanje: kaj bi se zgodilo, če bi bila ta dva človeka poročena? Če bi žena zaradi moževega alkoholizma zapustila skupni dom zato, da zaščiti sebe, hkrati pa z njim ohranjala stik, čustveno bližino in prizadevanje za odnos, sam njen odhod še ne bi avtomatično pomenil izgube dedne pravice. In prav ta razlika se mi zdi vredna posebnega zapisa.
Dedovanje je pogosto veliko bolj življenjsko vprašanje, kot se zdi
Ko ljudje iščejo informacije o tem, kdo deduje po zunajzakonskem partnerju, pogosto pričakujejo preprost odgovor. Če sva dovolj dolgo živela skupaj, dedujem. Če sva imela isti naslov, dedujem. Če vsi vedo, da sva bila partnerja, dedujem. V resnici je lahko vprašanje dedovanja po zunajzakonskem partnerju mnogo bolj zapleteno. Zunajzakonska skupnost ni samo vprašanje časa. Je vprašanje vsebine odnosa. In kot kaže ta primer, je včasih treba pogledati prav v tisto obdobje življenja, ki je bilo za oba partnerja najtežje. Morda je bilo samo prehodno. Morda bi čez nekaj mesecev spet živela skupaj. Tega nikoli ne bomo vedeli. Smrt je njuno zgodbo prekinila ravno v trenutku, ko je bila nedorečena. Pravo pa je moralo tej nedorečeni zgodbi vendarle postaviti piko. In ta pika je za partnerko pomenila, da po skoraj dvajsetih letih skupnega življenja po človeku, ki ji je bil še vedno blizu, ni dedovala.
Obravnavana sodna odločba: Višje sodišče v Ljubljani, I Cp 921/2025 z dne 20. 4. 2026.
Mojca Novak, odvetnica
*Prispevek predstavlja moje razmišljanje ob konkretni sodni odločbi in je namenjen predstavitvi vprašanj dednega prava širši javnosti. Vsaka zunajzakonska skupnost in vsak zapuščinski postopek imata svoje okoliščine, zato ugotovitev iz posamezne sodbe ni mogoče avtomatično prenesti na drug primer.