ZASEBNOST in njeno varstvo

icon11. 05. 2018/Varstvo zasebnosti in osebnostnih pravic

Zasebnost je ena temeljnih osebnostnih in človekovih pravic. Posameznik jo doživlja kot nekaj, kar je njegovo lastno in vendar je zasebnost oz. njena zunanja pojava pomembna tudi v družbi. Ni nam vseeno kako nas sprejemajo drugi, vsekakor pa nam je pomembno, da imamo zasebnost in druge osebnostne pravice ustrezno (pravno in dejansko) varovane na internetu in tudi sicer.

Čast in dobro ime

Čast je osebni občutek vrednosti, dobro ime ali ugled pa vrednost, ki jo ima posameznik v družbi.[1]

Čast se tako nanaša na subjektivni občutek lastne vrednosti in lastnega zaznavanja. Gre za dojemanje kako vidimo sebe, kako se sprejemamo, kaj nam je všeč in kaj ne. Iz časti ali osebnega občutka vrednosti izhaja nenazadnje tudi naša samozavest, ki smo si jo zgradili tekom življenja. Nemalo ljudi ima nizko vrednost o sebi, imajo t.im. nizko samozavest, nekateri to odkrito priznajo, nekateri to prikrivajo z različnimi metodami. Pri tem ne gre spregledati, da je veliko »uspešnih« ljudi v nekem poslovnem svetu zelo nesamozavestnih, a navzven delujejo ravno nasprotno, zelo samozavestno. Torej so svojo nesamozavest spretno skrili pod plašč strahu in navzven delujejo (vsaj na prvi pogled) samozavestno, dejansko pa mnogokrat agresivno, samovšečno in prepotentno.

Sam sem imel privilegij, da sem spoznal kar nekaj teh »samozavestnih« uspešnih ljudi pa ne samo moških, kot bi si mislili na prvi pogled, tudi ženske so bile med njimi. Vsi, s svojimi strahovi in vsi relativno zapleteni za delo z njimi. Dolgo časa sem rabil, da sem prepoznal ljudi, ki imajo v bistvu zelo nizko vrednost o sebi oz. nizko samozavest, dejansko pa se kažejo izredno samozavestne in mestoma pogovorno agresivne v dokazovanju svojega prav.

Na drugi strani pa so ljudje, ki svojo ne samozavest ne skrivajo in odkrito povedo v čem morda niso tako dobri. Bodisi imajo slabo mnenje o sebi glede posla, športa, socialnih vrednosti bodisi imajo pač nizko splošno samozavest in se to odraža tudi navzven v neki obliki zavrtosti, ponižnosti ali lastne podcenjenosti. Ti ljudje so mi bolj všeč. So pač iskreni, da jim nekaj ne gre in iskrenost je danes podcenjena in pogosto izkoriščana. Tem ljudem se tudi lažje pomaga izboljšati samozavest.

Če sem nekoč občudoval te prve ljudi, ki se delajo samozavestne pa to niso in sem si zelo želel delati z njimi in/ali za njih, pa danes temu ni več tako. Težko si sicer človek izbira stranke v celoti, gotovo pa lahko vsi delamo in se družimo z ljudmi, ki so nam blizu in so iskreni. Nikogar ne želim obsojati, tudi teh samo imenovanih samozavestnih posameznikov ne, veliko jih namreč niti ne ve da so taki oz. od kod izvirajo te njihove težave, ki so jih pripeljale do situacije v kateri so. Niti se v tem prispevku ne bi trudil iskati ali dokazovati, kdo je bolj srečen, ker imamo vsi dovolj svojih problemov, s katerimi se vsakodnevno spopadamo. Dejstvo pa je, da je priznanje o neki težavi prvi korak k odrešitvi le-te. Pomembno je zgolj, da se vsak počuti najbolje kar se da v svojem jazu.

Dobro ime ali ugled je po drugi strani naša zunanja podoba, kako nas dojemajo drugi. V tej povezavi se pojavlja tudi dostojanstvo, ki je povezano z ugledom in dobrim imenom. Priznanje dostojanstva ali ugleda pomeni dobro ime, ki ga ima posameznik v družbi.[2] Kaj konkretno opredeljuje ugled, je težko opredeliti; lahko bi rekli, da se ugled nanaša na oceno posameznika, s katero le-ta ugotovi, kako so ga drugi sprejeli.[3] Okrnitev ugleda je mogoča le takrat, ko ima javnost, ali vsaj določeno število posameznikov, informacijo, ki vpliva na ugled posameznika. Neredki so primeri, ko so mediji zelo okrnili ogled posameznika ali posameznice. Eden najbolj znanih primerov na evropski ravni je primer Karoline Monaške, ki je 11 let sodno preganjala paparace, ki so jo spremljali na vsakem koraku in objavljali vsako podrobnost iz njenega življenja. Praktično se ni mogla več zanesti na noben zaprt prostor, da v njem ne bi bilo paparacov. Le-ti so jo snemali z različnimi tehničnimi sredstvi (tako naprimer, ko je bila na bazenu, skritem na vrhu nekega hotela, do tega, ko je jedla v restavraciji). Snemali so njo, otroke in celo njeno družino. Po 11 letih mučnih tožb in ogromnih vsot denarja porabljenega za odvetnike je Evropsko sodišče za človekove pravice končno odločilo s precedenčno sodbo[4], da imajo tudi javne osebe pravico do zasebnega življenja. Sodba je sicer kompleksna in rešuje veliko pravnih vprašanj, bistveno pa je to, da paparaci niso več mogli posegati v tisti del zasebnosti (tudi javnih oseb), ki so skrite očem javnosti, kot npr. v restavraciji, na zasebnem bazenu, ipd.

Internet in varstvo zasebnosti

Internet je medij, to danes ni več sporno. Je medij, ki dosega enormen doseg gledalcev in poslušalcev. Internet kot medij je podvržen določenim pravilom medijskega prava in ni dovoljeno kar vse povprek navajati in žaliti kogarkoli hočemo. Ena objava na FB lahko doseže milijone ogledov, bistveno več kot jih doseže katerikoli drug slovenski tiskani medij. Vse je na internetu in zelo težko je z njega odstraniti objave.

Na internetu nenehno puščamo številne osebne podatke, fotografije, ipd. Nemalokrat objavljamo stvari (npr. fotografije), ki nam lahko škodujejo, ko iščemo službo ali objavimo, da smo na potovanju in s tem potencialno privabljamo tatove. Nekdo, ki bi se malo potrudil, bi lahko o popolnoma neznani osebi (ki je aktivna na internetu in rada objavlja različne stvari, da si npr. dviguje samozavestJ) v nekaj urah dobil veliko osebnih podatkov. Znani so že primeri kraje identitet, ki lahko povzročijo veliko škode. Na srečo tega (še) ni veliko, pa vendar ne pozabite, da kar pride na internet nikoli ne gre več dol, četudi je izbrisano.

S 25.5.2018 začne veljati nova evropska uredba o varstvu osebnih podatkov (t.im. GDPR). Nova uredba je dober korak v smeri varovanja osebnih podatkov, zlasti je dobrodošlo, da bo imel posameznik pravico, da izve, katere podatke ima neko podjetje (npr. FB) o njem in bo lahko zahteval izbris nekaterih ali vseh podatkov. Stvari bodo bolj transparentne in prav je, da se vsi zavedamo, da zasebnost na internetu ni nekaj kar nam pripada samo po sebi. Vedno večji razvoj tehnologije bo omogočal nove in nove metode za poseg in zasledovanje zasebnosti. To je napovedal že leta 1890 velik odvetnik in kasneje sodnik vrhovnega sodišča ZDA Luis D. Brandeis, ko je v svojem legendarnem zgodovinskem članku napisal: »What is whispered in the closet shall be proclaimed from the house-tops.«[5]

Dr. Marko Petek, odvetnik

Odvetniška pisarna Petek

[1] Tako tudi teorija in sodna praksa, npr. Finžgar A., Osebnostne pravice, 1985, str. 86 in npr. sodba Vrhovnega sodišča II Ips 195/2010.

[2] Barend E., Freedom of the Press, 2009, str. 363.

[3] Deisinger M., Kazenski zakonik s komentarjem, 2002, str.193.

[4] Tako sodba Evropskega sodišča za človekove pravice, št. 59320/00 z dne 24. 9. 2004, dostopna na HUDOC database ESČP.

[5] Torej, da bo »tisto, kar se šepeta v omarah bo postalo razglašeno z vrhov hiš.« Warren S. D., Brandeis L. D., Harvard Law Review, št. 5/1890, dostopna na URL: https://www.english.illinois.edu/-people-/faculty/debaron/582/582%20readings/right%20to%20privacy.pdf (24. 3. 2018).