Nenavadne oporoke: ko dedno pravo postane skoraj komedija
20. 10. 2026/Civilno pravo
V zadnjih dneh sem spet razmišljala, kako kakšno temo iz svojega strokovnega dela predstaviti malo drugače. Pravo je lahko zelo zanimivo, ampak bodimo pošteni, kadar začnemo govoriti o oporoki, dedovanju, nujnem deležu, zapuščini in zapuščinskem postopku, lahko tudi zelo življenjska tema hitro postane precej suhoparna. Zato sem se tokrat namenoma lotila brskanja po spletu in iskala kakšno resnično zgodbo iz sveta dedovanja, ob kateri bi se lahko tudi malo nasmejali.
In naletela sem na kanadskega odvetnika Charlesa Vancea Millarja.
Naj že takoj dodam majhno pravniško pojasnilo: nisem se lotila zgodovinsko-raziskovalnega preverjanja prav vsake podrobnosti skoraj sto let stare zgodbe. Millarjeva oporoka in sodni spori, ki so ji sledili, pa niso zgolj spletna legenda. Zadeva je dejansko prišla pred kanadska sodišča in postala eden bolj znanih primerov nenavadnih oporok.
Nenavadna oporoka Charlesa Vancea Millarja
Millar je umrl leta 1926. Bil je odvetnik, poslovnež in očitno človek s precej posebnim smislom za humor. Njegova oporoka je vsebovala celo vrsto nenavadnih določil. Med drugim naj bi delnice, povezane s pivovarno, zapustil protestantskim duhovnikom, ki jim alkohol ni bil ravno blizu, delež v konjskem dirkalnem klubu pa ljudem, ki konjskim dirkam niso bili posebej naklonjeni. Pravico do uporabe počitniške hiše naj bi namenil celo trem ljudem, ki se med seboj niso najbolje razumeli.
Mene je pri tej zgodbi nasmejalo že to. Človek bi lahko skoraj dobil občutek, da je Millar svojo oporoko razumel ne samo kot pravni dokument, ampak tudi kot zadnjo priložnost za nekoliko posthumnega humorja.
Veliki štorkljin derbi: dediščina za največ otrok
Toda najbolj nenavadno določilo je prihranil za konec. Preostanek njegovega premoženja naj bi po desetih letih dobila tista ženska iz Toronta, ki bi v desetletju po njegovi smrti rodila največ otrok. Da, prav ste prebrali. Iz tega se je razvil tako imenovani Great Stork Derby, veliki štorkljin derbi. Kar danes zveni skoraj kot izmišljena spletna šala, je postalo zelo resnično pravno vprašanje. Pojavile so se ženske, ki so uveljavljale pravico do zapuščine, sledili so spori o razlagi oporoke in o tem, ali je takšno oporočno določilo sploh veljavno. Na koncu so si premoženje razdelile štiri ženske, od katerih je vsaka v relevantnem obdobju rodila devet otrok.
Kot odvetnici se mi je pri tem seveda takoj odprlo še drugo vprašanje. Ne več, ali je zgodba smešna – ker nedvomno je – ampak kako daleč pravzaprav sega svoboda človeka pri sestavi oporoke? Ali lahko v oporoko res napišemo karkoli?
Preden pridem do našega dednega prava, pa sem med brskanjem našla še nekaj podobnih primerov in ugotovila, da Millar pri nenavadnih poslednjih željah nikakor ni bil osamljen.
Pes, ki je dobil milijone, in druge nenavadne poslednje želje
Eden najbolj znanih primerov je ameriška milijarderka Leona Helmsley. Ko je leta 2007 umrla, je za oskrbo svoje maltežanke Trouble namenila 12 milijonov dolarjev. Ime Trouble, po naše bi ji lahko rekli kar Težava, je pozneje izpadlo skoraj preroško.
Dva vnuka je iz oporoke izključila, druga dva pa sta bila do dediščine upravičena pod pogojem, da najmanj enkrat na leto obiščeta očetov grob. Sodišče je pozneje znesek, namenjen oskrbi psa, zmanjšalo z 12 na dva milijona dolarjev. Kar je za življenje enega maltežana še vedno precej spodobna zapuščina.
Trouble naj bi imela tudi zelo visoke letne stroške, med drugim zato, ker je po objavi novice o svojem bogastvu potrebovala varovanje zaradi groženj z ugrabitvijo.
Blackie, najbogatejši maček na svetu
Našla sem tudi zgodbo o mačku Blackieju, ki ga pogosto predstavljajo kot »najbogatejšega mačka na svetu«. Njegov lastnik Ben Rea je večino svojega premoženja namenil dobrodelnim organizacijam za zaščito mačk, hkrati pa poskrbel, da bodo te skrbele za Blackieja do njegove smrti. Blackie je zaradi tega pristal celo v Guinnessovi knjigi rekordov.
In prav tu je zanimiva ena pravna podrobnost. Ko v medijih preberemo, da je pes ali maček »podedoval milijone«, to pravno običajno ni čisto natančno. Žival sama praviloma ni dedič v takem smislu kot človek. Pravno je treba željo, da bo po naši smrti nekdo skrbel za žival, oblikovati drugače, na primer tako, da se sredstva namenijo osebi ali organizaciji, ki prevzame skrb zanjo. Tudi to je dober primer, zakaj pri oporoki ni pomembno samo, kaj želimo, ampak tudi, kako to pravno zapišemo.
Med nenavadnimi oporokami se najdejo tudi takšne, pri katerih je zapustnik oporoko očitno izkoristil za zadnjo besedo sorodnikom. V nekaterih zgodovinskih oporokah so zapustniki zelo podrobno zapisovali, zakaj je nekdo nekaj dobil, zakaj česa ni dobil ali kaj si mislijo o zakonskih partnerjih svojih sorodnikov. Skratka, nekateri v oporoki razdelijo premoženje. Drugi očitno ob tej priložnosti razdelijo še kakšno mnenje.
In od tu je samo še korak do vprašanja, ki je pri sestavi oporoke res pomembno tudi pri nas.
Ali lahko v oporoko napišemo karkoli?
Slovensko dedno pravo izhaja iz precej široke oporočne svobode. Človek lahko z oporoko določi, kdo naj po njegovi smrti deduje njegovo premoženje, lahko določi več dedičev, posamezniku zapusti določeno stvar ali pravico, določi volilo, v določenih primerih pa lahko svoje razpolaganje poveže tudi s pogojem ali bremenom. To pomeni, da imamo pri odločanju o svojem premoženju po smrti precej svobode. Vendar ta svoboda ni neomejena.
Nujni delež kot omejitev oporočne svobode
Ena najbolj znanih omejitev je nujni delež. Če ima zapustnik nujne dediče, z oporoko ne more vedno doseči tega, da bi določene osebe preprosto popolnoma izključil iz dedovanja. Če je nujni delež prikrajšan, lahko nujni dedič pod pogoji, ki jih določa zakon, zahteva njegovo dopolnitev. Zato zapis »vse svoje premoženje zapuščam sosedu« še ne pomeni nujno, da otroci ali zakonec iz zapuščine ne bodo dobili ničesar.
Pogoji in bremena v oporoki
Zanimivi so tudi pogoji v oporoki. Oporočitelj lahko določi določene pogoje ali bremena, vendar tudi tu obstajajo pravne meje. Za nemogoče, nedovoljene in nemoralne pogoje in bremena ter za tiste, ki so nerazumljivi ali sami s seboj v nasprotju, se šteje, kakor da jih ni.
In tu se mi zdi bistvo zgodbe Charlesa Millarja pravzaprav zelo uporabno tudi za naše razmere. Pri oporoki lahko imamo še tako izvirno idejo, vprašanje pa je, ali jo je mogoče pravno uresničiti in kakšne posledice bo imela za zapuščino in druge dediče.
Pri oporoki ni pomembno samo, kaj želite
Pri svojem delu opažam, da ljudje pri dedovanju pogosto zelo dobro vedo, kaj želijo. Želijo, da hišo dobi eden od otrok. Da nekdo drug dobi prihranke. Da oseba, ki je že veliko prejela za časa njihovega življenja, ne dobi še enkrat enakega deleža. Da je poskrbljeno za partnerja. Da po njihovi smrti nekdo skrbi za domačo žival.
Veliko manjkrat pa pomislijo na drugo vprašanje: ali je mogoče to željo na tak način tudi pravno uresničiti? In prav pri tem ima lahko pravo precej veliko vlogo.
Kaj je pomembno za veljavnost oporoke?
Oporoka ni samo list papirja, na katerega človek napiše svojo željo. Za njeno veljavnost morajo biti izpolnjeni določeni pogoji, sestavljena mora biti v eni od oblik, ki jih priznava zakon, oporočitelj mora biti sposoben za razsojanje, posamezne določbe pa morajo biti dovolj jasne, da jih bo po njegovi smrti mogoče razlagati in izvršiti.
Če tega ni, lahko namesto urejenega dedovanja dobimo spor o veljavnosti oporoke, spor med dediči, zahtevek za nujni delež, vprašanje vračanja daril ali celo pravdni postopek, ki traja bistveno dlje od samega zapuščinskega postopka.
Kdaj je smiselno poiskati pravni nasvet?
Zato odvetnik za dedno pravo ni potreben samo takrat, ko je spor med dediči že nastal. Včasih je veliko koristneje pravni nasvet poiskati prej, ko je oporoko še mogoče mirno premisliti in pravilno sestaviti.
Posebej smiselno je to takrat, kadar želimo večino premoženja zapustiti samo enemu dediču, kadar so bila za časa življenja že dana večja darila, kadar obstajajo otroci iz različnih zvez, kadar želimo zaščititi partnerja, urediti dedovanje podjetja ali nepremičnin, postaviti posebne pogoje ali kako drugače odstopiti od običajnega zakonitega dedovanja. V takšnih primerih lahko že nekaj pravočasnega pravnega razmisleka prepreči veliko kasnejših težav.
Domišljija je lahko velika, pravne posledice pa imajo svoje meje
Zgodba Charlesa Vancea Millarja mi je bila všeč prav zato, ker združuje dve stvari, ki ju pri pravu nimamo pogosto v istem stavku, dedno pravo in precej dober humor. Odvetnik, ki z oporoko sproži desetletno tekmovanje v rojevanju otrok. Milijarderka, ki za svojo maltežanko nameni milijone. Maček, ki zaradi zapuščine svojega lastnika pristane v Guinnessovi knjigi rekordov. Vse skupaj je zabavno branje.
Toda v ozadju vseh teh zgodb je pravzaprav zelo resno vprašanje: kako poskrbeti, da bo naša poslednja volja po naši smrti res učinkovala tako, kot smo si želeli? Pri oporoki je prostora za precej svobode in tudi za nekaj domišljije. Vendar imajo dedno pravo, nujni delež, položaj dedičev in pravila o veljavnosti oporoke svoje meje. Zato dobra oporoka ni nujno dolga in zapletena. Dobra oporoka je predvsem tista, iz katere je jasno, kaj je oporočitelj želel, in ki je napisana tako, da bo to voljo mogoče tudi pravno uresničiti.
Charles Vance Millar je bil odvetnik in je očitno zelo dobro vedel, kaj počne.
Za vse druge pa je pri nekoliko bolj nenavadnih poslednjih željah morda vendarle pametno, da se pred podpisom oporoke najprej posvetujejo z odvetnikom. 😊
Bolje preprečiti kot obžalovati
V praksi se pogosto srečujemo s primeri, ko ljudje poiščejo pomoč post festum, ko je oseba že umrla, in sprašujejo glede oporoke ali pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Takrat se pokažejo nejasnosti, različna pričakovanja in nesoglasja, ki jih je bistveno težje reševati kot prej. Oseba, ki bi lahko pojasnila svojo voljo ali popravila dokument, tega namreč ne more več storiti.
Že star rimski pravni rek pravi: »Ius civile vigilantibus scriptum est.« Civilno pravo je pisano za budne. Kdor svojih pravic ne uveljavlja pravočasno, jih lahko tudi izgubi.
Zakaj je težko začeti te teme?
Še kako se zavedamo, da je težko odpreti vprašanja smrti, dedovanja in razdelitve premoženja, saj gre za občutljive teme. Zelo težko je priti do očeta ali mame in reči: »Hej, ali bi se pogovorili o tvoji zapuščini?«
Vsi se bojimo odgovora:
»A že zdaj me hočeš živega pokopati?«
Zato je potrebna velika obzirnost, da osebe ne prizadenemo.
In prav tu vam lahko pomagamo.
Najprej lahko pridete sami.
Skupaj bomo premislili, kako pristopiti k pogovoru in pravni ureditvi, da bosta dostojanstvo in volja vaših staršev spoštovana.
Če ste se znašli v taki ali podobni situaciji, macte animo, kar pogumno!
Pokličite nas ali nam pišite in se dogovorite za posvet. Ne bo vam žal.
Nenavadne oporoke: ko dedno pravo postane skoraj komedija
V zadnjih dneh sem spet razmišljala, kako kakšno temo iz svojega strokovnega dela predstaviti malo drugače. Pravo je lahko zelo zanimivo, ampak bodimo pošteni, kadar začnemo govoriti o oporoki, dedovanju, nujnem deležu, zapuščini in zapuščinskem postopku, lahko tudi zelo življenjska tema hitro postane precej suhoparna. Zato sem se tokrat namenoma lotila brskanja po spletu in iskala kakšno resnično zgodbo iz sveta dedovanja, ob kateri bi se lahko tudi malo nasmejali.
In naletela sem na kanadskega odvetnika Charlesa Vancea Millarja.
Naj že takoj dodam majhno pravniško pojasnilo: nisem se lotila zgodovinsko-raziskovalnega preverjanja prav vsake podrobnosti skoraj sto let stare zgodbe. Millarjeva oporoka in sodni spori, ki so ji sledili, pa niso zgolj spletna legenda. Zadeva je dejansko prišla pred kanadska sodišča in postala eden bolj znanih primerov nenavadnih oporok.
Nenavadna oporoka Charlesa Vancea Millarja
Millar je umrl leta 1926. Bil je odvetnik, poslovnež in očitno človek s precej posebnim smislom za humor. Njegova oporoka je vsebovala celo vrsto nenavadnih določil. Med drugim naj bi delnice, povezane s pivovarno, zapustil protestantskim duhovnikom, ki jim alkohol ni bil ravno blizu, delež v konjskem dirkalnem klubu pa ljudem, ki konjskim dirkam niso bili posebej naklonjeni. Pravico do uporabe počitniške hiše naj bi namenil celo trem ljudem, ki se med seboj niso najbolje razumeli.
Mene je pri tej zgodbi nasmejalo že to. Človek bi lahko skoraj dobil občutek, da je Millar svojo oporoko razumel ne samo kot pravni dokument, ampak tudi kot zadnjo priložnost za nekoliko posthumnega humorja.
Veliki štorkljin derbi: dediščina za največ otrok
Toda najbolj nenavadno določilo je prihranil za konec. Preostanek njegovega premoženja naj bi po desetih letih dobila tista ženska iz Toronta, ki bi v desetletju po njegovi smrti rodila največ otrok. Da, prav ste prebrali. Iz tega se je razvil tako imenovani Great Stork Derby, veliki štorkljin derbi. Kar danes zveni skoraj kot izmišljena spletna šala, je postalo zelo resnično pravno vprašanje. Pojavile so se ženske, ki so uveljavljale pravico do zapuščine, sledili so spori o razlagi oporoke in o tem, ali je takšno oporočno določilo sploh veljavno. Na koncu so si premoženje razdelile štiri ženske, od katerih je vsaka v relevantnem obdobju rodila devet otrok.
Kot odvetnici se mi je pri tem seveda takoj odprlo še drugo vprašanje. Ne več, ali je zgodba smešna – ker nedvomno je – ampak kako daleč pravzaprav sega svoboda človeka pri sestavi oporoke? Ali lahko v oporoko res napišemo karkoli?
Preden pridem do našega dednega prava, pa sem med brskanjem našla še nekaj podobnih primerov in ugotovila, da Millar pri nenavadnih poslednjih željah nikakor ni bil osamljen.
Pes, ki je dobil milijone, in druge nenavadne poslednje želje
Eden najbolj znanih primerov je ameriška milijarderka Leona Helmsley. Ko je leta 2007 umrla, je za oskrbo svoje maltežanke Trouble namenila 12 milijonov dolarjev. Ime Trouble, po naše bi ji lahko rekli kar Težava, je pozneje izpadlo skoraj preroško.
Dva vnuka je iz oporoke izključila, druga dva pa sta bila do dediščine upravičena pod pogojem, da najmanj enkrat na leto obiščeta očetov grob. Sodišče je pozneje znesek, namenjen oskrbi psa, zmanjšalo z 12 na dva milijona dolarjev. Kar je za življenje enega maltežana še vedno precej spodobna zapuščina.
Trouble naj bi imela tudi zelo visoke letne stroške, med drugim zato, ker je po objavi novice o svojem bogastvu potrebovala varovanje zaradi groženj z ugrabitvijo.
Blackie, najbogatejši maček na svetu
Našla sem tudi zgodbo o mačku Blackieju, ki ga pogosto predstavljajo kot »najbogatejšega mačka na svetu«. Njegov lastnik Ben Rea je večino svojega premoženja namenil dobrodelnim organizacijam za zaščito mačk, hkrati pa poskrbel, da bodo te skrbele za Blackieja do njegove smrti. Blackie je zaradi tega pristal celo v Guinnessovi knjigi rekordov.
In prav tu je zanimiva ena pravna podrobnost. Ko v medijih preberemo, da je pes ali maček »podedoval milijone«, to pravno običajno ni čisto natančno. Žival sama praviloma ni dedič v takem smislu kot človek. Pravno je treba željo, da bo po naši smrti nekdo skrbel za žival, oblikovati drugače, na primer tako, da se sredstva namenijo osebi ali organizaciji, ki prevzame skrb zanjo. Tudi to je dober primer, zakaj pri oporoki ni pomembno samo, kaj želimo, ampak tudi, kako to pravno zapišemo.
Med nenavadnimi oporokami se najdejo tudi takšne, pri katerih je zapustnik oporoko očitno izkoristil za zadnjo besedo sorodnikom. V nekaterih zgodovinskih oporokah so zapustniki zelo podrobno zapisovali, zakaj je nekdo nekaj dobil, zakaj česa ni dobil ali kaj si mislijo o zakonskih partnerjih svojih sorodnikov. Skratka, nekateri v oporoki razdelijo premoženje. Drugi očitno ob tej priložnosti razdelijo še kakšno mnenje.
In od tu je samo še korak do vprašanja, ki je pri sestavi oporoke res pomembno tudi pri nas.
Ali lahko v oporoko napišemo karkoli?
Slovensko dedno pravo izhaja iz precej široke oporočne svobode. Človek lahko z oporoko določi, kdo naj po njegovi smrti deduje njegovo premoženje, lahko določi več dedičev, posamezniku zapusti določeno stvar ali pravico, določi volilo, v določenih primerih pa lahko svoje razpolaganje poveže tudi s pogojem ali bremenom. To pomeni, da imamo pri odločanju o svojem premoženju po smrti precej svobode. Vendar ta svoboda ni neomejena.
Nujni delež kot omejitev oporočne svobode
Ena najbolj znanih omejitev je nujni delež. Če ima zapustnik nujne dediče, z oporoko ne more vedno doseči tega, da bi določene osebe preprosto popolnoma izključil iz dedovanja. Če je nujni delež prikrajšan, lahko nujni dedič pod pogoji, ki jih določa zakon, zahteva njegovo dopolnitev. Zato zapis »vse svoje premoženje zapuščam sosedu« še ne pomeni nujno, da otroci ali zakonec iz zapuščine ne bodo dobili ničesar.
Pogoji in bremena v oporoki
Zanimivi so tudi pogoji v oporoki. Oporočitelj lahko določi določene pogoje ali bremena, vendar tudi tu obstajajo pravne meje. Za nemogoče, nedovoljene in nemoralne pogoje in bremena ter za tiste, ki so nerazumljivi ali sami s seboj v nasprotju, se šteje, kakor da jih ni.
In tu se mi zdi bistvo zgodbe Charlesa Millarja pravzaprav zelo uporabno tudi za naše razmere. Pri oporoki lahko imamo še tako izvirno idejo, vprašanje pa je, ali jo je mogoče pravno uresničiti in kakšne posledice bo imela za zapuščino in druge dediče.
Pri oporoki ni pomembno samo, kaj želite
Pri svojem delu opažam, da ljudje pri dedovanju pogosto zelo dobro vedo, kaj želijo. Želijo, da hišo dobi eden od otrok. Da nekdo drug dobi prihranke. Da oseba, ki je že veliko prejela za časa njihovega življenja, ne dobi še enkrat enakega deleža. Da je poskrbljeno za partnerja. Da po njihovi smrti nekdo skrbi za domačo žival.
Veliko manjkrat pa pomislijo na drugo vprašanje: ali je mogoče to željo na tak način tudi pravno uresničiti? In prav pri tem ima lahko pravo precej veliko vlogo.
Kaj je pomembno za veljavnost oporoke?
Oporoka ni samo list papirja, na katerega človek napiše svojo željo. Za njeno veljavnost morajo biti izpolnjeni določeni pogoji, sestavljena mora biti v eni od oblik, ki jih priznava zakon, oporočitelj mora biti sposoben za razsojanje, posamezne določbe pa morajo biti dovolj jasne, da jih bo po njegovi smrti mogoče razlagati in izvršiti.
Če tega ni, lahko namesto urejenega dedovanja dobimo spor o veljavnosti oporoke, spor med dediči, zahtevek za nujni delež, vprašanje vračanja daril ali celo pravdni postopek, ki traja bistveno dlje od samega zapuščinskega postopka.
Kdaj je smiselno poiskati pravni nasvet?
Zato odvetnik za dedno pravo ni potreben samo takrat, ko je spor med dediči že nastal. Včasih je veliko koristneje pravni nasvet poiskati prej, ko je oporoko še mogoče mirno premisliti in pravilno sestaviti.
Posebej smiselno je to takrat, kadar želimo večino premoženja zapustiti samo enemu dediču, kadar so bila za časa življenja že dana večja darila, kadar obstajajo otroci iz različnih zvez, kadar želimo zaščititi partnerja, urediti dedovanje podjetja ali nepremičnin, postaviti posebne pogoje ali kako drugače odstopiti od običajnega zakonitega dedovanja. V takšnih primerih lahko že nekaj pravočasnega pravnega razmisleka prepreči veliko kasnejših težav.
Domišljija je lahko velika, pravne posledice pa imajo svoje meje
Zgodba Charlesa Vancea Millarja mi je bila všeč prav zato, ker združuje dve stvari, ki ju pri pravu nimamo pogosto v istem stavku, dedno pravo in precej dober humor. Odvetnik, ki z oporoko sproži desetletno tekmovanje v rojevanju otrok. Milijarderka, ki za svojo maltežanko nameni milijone. Maček, ki zaradi zapuščine svojega lastnika pristane v Guinnessovi knjigi rekordov. Vse skupaj je zabavno branje.
Toda v ozadju vseh teh zgodb je pravzaprav zelo resno vprašanje: kako poskrbeti, da bo naša poslednja volja po naši smrti res učinkovala tako, kot smo si želeli? Pri oporoki je prostora za precej svobode in tudi za nekaj domišljije. Vendar imajo dedno pravo, nujni delež, položaj dedičev in pravila o veljavnosti oporoke svoje meje. Zato dobra oporoka ni nujno dolga in zapletena. Dobra oporoka je predvsem tista, iz katere je jasno, kaj je oporočitelj želel, in ki je napisana tako, da bo to voljo mogoče tudi pravno uresničiti.
Charles Vance Millar je bil odvetnik in je očitno zelo dobro vedel, kaj počne.
Za vse druge pa je pri nekoliko bolj nenavadnih poslednjih željah morda vendarle pametno, da se pred podpisom oporoke najprej posvetujejo z odvetnikom. 😊
Bolje preprečiti kot obžalovati
V praksi se pogosto srečujemo s primeri, ko ljudje poiščejo pomoč post festum, ko je oseba že umrla, in sprašujejo glede oporoke ali pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Takrat se pokažejo nejasnosti, različna pričakovanja in nesoglasja, ki jih je bistveno težje reševati kot prej. Oseba, ki bi lahko pojasnila svojo voljo ali popravila dokument, tega namreč ne more več storiti.
Že star rimski pravni rek pravi: »Ius civile vigilantibus scriptum est.« Civilno pravo je pisano za budne. Kdor svojih pravic ne uveljavlja pravočasno, jih lahko tudi izgubi.
Zakaj je težko začeti te teme?
Še kako se zavedamo, da je težko odpreti vprašanja smrti, dedovanja in razdelitve premoženja, saj gre za občutljive teme. Zelo težko je priti do očeta ali mame in reči: »Hej, ali bi se pogovorili o tvoji zapuščini?«
Vsi se bojimo odgovora:
»A že zdaj me hočeš živega pokopati?«
Zato je potrebna velika obzirnost, da osebe ne prizadenemo.
In prav tu vam lahko pomagamo.
Najprej lahko pridete sami.
Skupaj bomo premislili, kako pristopiti k pogovoru in pravni ureditvi, da bosta dostojanstvo in volja vaših staršev spoštovana.
Če ste se znašli v taki ali podobni situaciji, macte animo, kar pogumno!
Pokličite nas ali nam pišite in se dogovorite za posvet. Ne bo vam žal.
Odvetnica Mojca Novak