Verjetno do danes niste slišali za ime Hans Litten?
Gre za mladega odvetnika, ki si je 5. maja 1930 »drznil« zaslišati Hitlerja na enem izmed sodnih procesov, kjer se je obravnavalo dejanje za umor 3 ljudi. [1] Proces ni bil zanimiv dokler ni na prostor za priče stopil Hitler in kot vedno dotedaj s svojim propagandnim govorom poskušal prikazati nacistično stranko (NSDAP)v dobri luči. Tokrat se je motil, saj je bil mladi odvetnik na zaslišanje dobro pripravljen in je Hitlerja v treh urah zasliševanja pripravil do tega, da je dobesedno znorel. To pa je mladega odvetnika stalo življenja, pred tem pa še mnogo let mučenja.
Hitler je na vseh zaslišanjih vedno blestel in prepričeval sodnika in prisotne novinarje, da gre za zakonito stranko z dobrimi nameni. Vendar, ko je mladi odvetnik začel vrtati v Hitlerja, se je ta začel potiti in na koncu izgubil živce. Litten ga je vprašal, kako lahko pojasni, da NSDAP ne izvršuje nasilnih dejanj, če je Goebbls zapisal, da je treba »sovražnika pretepsti do neprepoznavnosti.« Hitler je pojasnil, da ne gre za uradno stališče stranke, temveč za Goebbelsovo stališče. Litten je nadaljeval, zakaj potem Goebbels ni vržen iz stranke, ampak je bil povišan v stranki, Hitler pa je poudaril, da publikacija, kjer je bilo to zapisano ni uradna publikacija. Potem pa je Litten rekel: »Ali torej ne drži, da je NSDAP publikacijo prevzela in jo zdaj izdaja v nakladi 120.000?«. Tedaj pa je Hitlerju po treh urah prekipelo, zardel je v lica in zakričal: »Gospod odvetnik kako si drznete? Vaša izjava je brez dokazov«. Ko je Litten želel nadaljevati, sodnik vprašanj ni več dovolil in je Hitlerja rešil muk, ampak Hitler si je Littna zapomnil.
Domači in prijatelji so Littna svarili naj se skrije oz. pobegne iz Nemčije, ker ga bo Hitler preganjal, ampak je bil neomajen in rekel, da če milijoni ne morejo zapustiti Nemčije je tudi on ne bo.
Zgodaj zjutraj 28. februarja 1933, tj. na dan požiga parlamenta (Reichstag) je bil Litten aretiran. V naslednjih petih letih je sledilo nehumano mučenje in selitve iz zapora v zapor in po različnih koncentracijskih taboriščih. Zbili so mu več zob, poškodovali očesa, čeljust, roke in uho in zadali mnogo drugih poškodb. Njegova mama je ves čas poskušala preko številnih vplivnih ljudi doseči njegovo izpustitev, ampak v Hitlerjevi bližini se ime Litten sploh ni smelo izgovoriti. Ko je Pruski Nemški prestolonaslednik princ Wilhelm nekoč lobiral za Littna, je Hittler vzkipel: »Vsak, ki bo želel zagovarjati Littna, bo poslan v koncentracijsko taborišče. To veljat tudi zate.«. Tako zelo ga je sovražil.
Litten je bil v svojih mučeniških letih neomajen, pogumen in vztrajen. Imel je fotografski spomin in bil izredno inteligenten, zato je pogosto citiral svojega priljubljenega pisatelja Rilkeja. Pri tem je jasno in glasno govoril čez nacistično stranko. Sojetniki so ga občudovali tako po znanju kot po pogumu. Zgledalo je kot da se ne boji nikogar. Kljub temu pa ga je nenehno mučenje in očitna brezizhodna situacija po 5 letih pripeljala do tega, da je 5. februarja 1938 pri svojih 34 letih naredil samomor z obešanjem.
Zanimivo je, da do leta 2011, ko je BBC naredil film[2] o njemu, Nemčija o njemu sploh ni spregovorila kot o kakršnemkoli junaku, ki se je zoperstavil Hitlerju.
Nepredstavljivo si je predstavljati razmere 90 let nazaj. Mlad odvetnik v sodni dvorani, ki niti ni želel biti odvetnik, ampak umetnostni zgodovinar, ampak ga je oče silil v ta poklic, vendar na njegovo žalost, izredno nadarjen za ta poklic. To se je kazalo v tem, da je v svojem kratkem času službovanja s svojim partnerjem Barbasch-om pomagal preko 16.000 aretiranim delavcem. Delala sta namreč na področju delovnega prava in v tistih časih je bilo veliko delavcev aretiranih zaradi domnevnih političnih zločinov«.
Filozofsko življenjsko gledano je bil prisiljen v poklic, ki ga ni želel in v njem pomagal toliko ljudem, kot jih večina nas niti ne sreča v svojem življenju, kaj šele, da bi jim pomagala. Potem pa se ne samo sooči z vodjo nacistične stranke Hitlerjem, ampak ga v zaslišanju zmelje v »prah«, ne da bi kakorkoli razmišljal o posledicah. Ali pač? Težko govorimo ali je bil tako pogumen ali naiven. Vsak naj si ustvari svojo sodbo. Z mojega stališča zagotovo človek, ki si ga je vredno zapomniti kot velikega in pogumnega človeka ter humanista. Ali je bil pogumen ali samo mlad in naiven je nepomembno. Dejstvo je, da ga je ta njegova poteza, torej eno samo zaslišanje, ki je bilo strokovno gledano vrhunsko in brez primere, stalo življenja. In vedel je, da ga bo Hitler preganjal, pa se ni ustrašil in zbežal. To dejanje gre primerjati s Sokratovo usodo, ko so mu po smrtni obsodbi celo nasprotniki ponujali beg (zaradi slabe vesti), a je ni želel izkoristiti. Tudi Litten ni želel bežati iz Nemčije in težko si predstavljam tak pogum. Nedvomno si dolgoletnosti in intenzitete mučenja ni mogel niti v sanjah predstavljati, niti sam si ne morem misliti, da se je vse to lahko dogajalo slabo stoletje nazaj.
Ko danes živimo v toplih naslonjačih udobnih foteljev in beremo te zgodbe in se nam morda za trenutek orosijo oči za temi velikimi ljudmi, mislimo, da smo s sočutjem nekaj dosegli. Pa nismo. Niti v najhujši nočni mori si ne moremo misliti grozot, ki so jih doživljali ti ljudje v koncentracijskih taboriščih – mučenja, psihološka in fizična, posiljevanja, 30 sekund za wc, za zajtrk nekaj, kar je podobno zorcu od kave z vodo, za kosilo nekaj, kar je podobno umazani vodi (apropo juha) in za večerjo kos plesnivega kruha, če je bila sreča. In potem mislimo, da nam je hudo, ker ne moremo kupiti novega telefona ali ker ima sosed malo boljši ali novejši avto.
Sam nisem nič boljši od nikogar, da ne bo pomote: »Homo sum humani nihil a me alienum!« (Človek sem nič nečloveškega mi ni tuje!) Ves čas se primerjamo, hitimo za boljšim, večjim, dražjim, hitrejšim… biti boljši, večji, najboljši, so mota naših življenj. Tako so nas vzgajali in načeloma nismo sami krivi za to. Krivi smo zgolj v tem, da to vemo in danes to lahko še spremenimo. Zavedanje zgodovine in tega kako je bilo, nam lahko pri tem pomaga. Vsaj meni je in še vedno mi. Sam sem obiskal nekaj koncentracijskih taborišč, tudi tega v Dachavu, kjer je bil Litten zaprt, ko je umrl. Nazadnje v Auschwitzu 75 let po tem, ko so se dogajale grozote nad našo domišljijo. Dejansko človeška domišljija ne seže tako daleč, kot so jo bili sposobni izvajati SS-ovci in ne boste verjeli, včasih so bili najhujši mučitelji sojetniki, ki so jim dodelili določene naloge. Stati na zemlji, kjer se je 70 let nazaj vršilo takšno grozodejstvo je osupljivo ob razmišljanju, da bi človek zavrtel zgodovino in bi se lahko sam znašel na tistem mestu, če bi se nekoliko prej rodil.
Se kdaj vprašamo zakaj smo privilegirani (seveda se tako ne počutimo), da živimo v najboljšem obdobju zgodovine. Imamo dobrine, za katere 30 let nazaj niso vedeli, da bodo kdaj obstajale, nismo lačni, imamo vse kar želimo, a vendar dokazljivo bolj nesrečni kot kdajkoli. Da ne zaidem preveč v psihološko-filozofske vode, sem želel opozoriti samo na ta paradoks časa, če bi se sam rodil 75 let prej in morda 500 km višje v Nemčiji, bi lahko delil Littnovo usodo. Nor kolikor sem, sploh, ko sem bil mlad, bi zlahka v svoji mladostni naivnosti sledil ali celo potiskal Littna naprej, da naj se ne da in »zmelje« Hitlerja kot se le da na tem procesu. Zavedajmo se, da so bili to drugi časi in drugi ljudje. Torej sta samo čas in kraj sta tista, ki sta me obvarovala pred mojo teoretično usodo. Se kdaj vprašate kje bi bili vi 75 let nazaj, ko je v Evropi divjala vojna. Bi jo preživeli, bi bili lačni, na toplem brali življenjske zgodbe junakov ali v mrzlem jarku pri 5 stopinj Celzija na mrzlo decembrsko jutro čakali ali vas prej pobere mraz, lahkota ali sovražnikov naboj? Potem nas vsaj ne bi skrbelo ali je juha preveč slana na Božični večer, piščanec preveč zapečen, novi Iphone napačne barve, ali bo avto spet treba peljati na servis in da me žena spet krega, ker sem pozabil iti po mleko že tretjič ta teden. Potem bi ugotovil, da so te male skrbi en lep blagoslov v našem življenju, da sploh vemo, da ga živimo in da res ni vse preveč kičasto. Ker tako zelo lepo nam namreč je.
In po drugi stani, kje bi bil Litten, če bi se danes rodil ali bi nas prišel obiskati. Kaj bi si mislil? Verjetno bi mislil, da je prišel na Mars, ko bi videl s čem se ukvarjamo. Ampak to je samo paradoks ali igra časa in številk. Gotovo nismo »mi krivi«, da smo se sedaj rodili in naj bo to (naša) tolažba ali realnost. Vprašanje je samo kaj lahko storimo sedaj, ko vse to vemo in če nam to lahko kaj pomaga v naših življenjih?
Zaslišal Hitlerja in zato umrl?
Verjetno do danes niste slišali za ime Hans Litten?
Gre za mladega odvetnika, ki si je 5. maja 1930 »drznil« zaslišati Hitlerja na enem izmed sodnih procesov, kjer se je obravnavalo dejanje za umor 3 ljudi. [1] Proces ni bil zanimiv dokler ni na prostor za priče stopil Hitler in kot vedno dotedaj s svojim propagandnim govorom poskušal prikazati nacistično stranko (NSDAP)v dobri luči. Tokrat se je motil, saj je bil mladi odvetnik na zaslišanje dobro pripravljen in je Hitlerja v treh urah zasliševanja pripravil do tega, da je dobesedno znorel. To pa je mladega odvetnika stalo življenja, pred tem pa še mnogo let mučenja.
Hitler je na vseh zaslišanjih vedno blestel in prepričeval sodnika in prisotne novinarje, da gre za zakonito stranko z dobrimi nameni. Vendar, ko je mladi odvetnik začel vrtati v Hitlerja, se je ta začel potiti in na koncu izgubil živce. Litten ga je vprašal, kako lahko pojasni, da NSDAP ne izvršuje nasilnih dejanj, če je Goebbls zapisal, da je treba »sovražnika pretepsti do neprepoznavnosti.« Hitler je pojasnil, da ne gre za uradno stališče stranke, temveč za Goebbelsovo stališče. Litten je nadaljeval, zakaj potem Goebbels ni vržen iz stranke, ampak je bil povišan v stranki, Hitler pa je poudaril, da publikacija, kjer je bilo to zapisano ni uradna publikacija. Potem pa je Litten rekel: »Ali torej ne drži, da je NSDAP publikacijo prevzela in jo zdaj izdaja v nakladi 120.000?«. Tedaj pa je Hitlerju po treh urah prekipelo, zardel je v lica in zakričal: »Gospod odvetnik kako si drznete? Vaša izjava je brez dokazov«. Ko je Litten želel nadaljevati, sodnik vprašanj ni več dovolil in je Hitlerja rešil muk, ampak Hitler si je Littna zapomnil.
Domači in prijatelji so Littna svarili naj se skrije oz. pobegne iz Nemčije, ker ga bo Hitler preganjal, ampak je bil neomajen in rekel, da če milijoni ne morejo zapustiti Nemčije je tudi on ne bo.
Zgodaj zjutraj 28. februarja 1933, tj. na dan požiga parlamenta (Reichstag) je bil Litten aretiran. V naslednjih petih letih je sledilo nehumano mučenje in selitve iz zapora v zapor in po različnih koncentracijskih taboriščih. Zbili so mu več zob, poškodovali očesa, čeljust, roke in uho in zadali mnogo drugih poškodb. Njegova mama je ves čas poskušala preko številnih vplivnih ljudi doseči njegovo izpustitev, ampak v Hitlerjevi bližini se ime Litten sploh ni smelo izgovoriti. Ko je Pruski Nemški prestolonaslednik princ Wilhelm nekoč lobiral za Littna, je Hittler vzkipel: »Vsak, ki bo želel zagovarjati Littna, bo poslan v koncentracijsko taborišče. To veljat tudi zate.«. Tako zelo ga je sovražil.
Litten je bil v svojih mučeniških letih neomajen, pogumen in vztrajen. Imel je fotografski spomin in bil izredno inteligenten, zato je pogosto citiral svojega priljubljenega pisatelja Rilkeja. Pri tem je jasno in glasno govoril čez nacistično stranko. Sojetniki so ga občudovali tako po znanju kot po pogumu. Zgledalo je kot da se ne boji nikogar. Kljub temu pa ga je nenehno mučenje in očitna brezizhodna situacija po 5 letih pripeljala do tega, da je 5. februarja 1938 pri svojih 34 letih naredil samomor z obešanjem.
Zanimivo je, da do leta 2011, ko je BBC naredil film[2] o njemu, Nemčija o njemu sploh ni spregovorila kot o kakršnemkoli junaku, ki se je zoperstavil Hitlerju.
Nepredstavljivo si je predstavljati razmere 90 let nazaj. Mlad odvetnik v sodni dvorani, ki niti ni želel biti odvetnik, ampak umetnostni zgodovinar, ampak ga je oče silil v ta poklic, vendar na njegovo žalost, izredno nadarjen za ta poklic. To se je kazalo v tem, da je v svojem kratkem času službovanja s svojim partnerjem Barbasch-om pomagal preko 16.000 aretiranim delavcem. Delala sta namreč na področju delovnega prava in v tistih časih je bilo veliko delavcev aretiranih zaradi domnevnih političnih zločinov«.
Filozofsko življenjsko gledano je bil prisiljen v poklic, ki ga ni želel in v njem pomagal toliko ljudem, kot jih večina nas niti ne sreča v svojem življenju, kaj šele, da bi jim pomagala. Potem pa se ne samo sooči z vodjo nacistične stranke Hitlerjem, ampak ga v zaslišanju zmelje v »prah«, ne da bi kakorkoli razmišljal o posledicah. Ali pač? Težko govorimo ali je bil tako pogumen ali naiven. Vsak naj si ustvari svojo sodbo. Z mojega stališča zagotovo človek, ki si ga je vredno zapomniti kot velikega in pogumnega človeka ter humanista. Ali je bil pogumen ali samo mlad in naiven je nepomembno. Dejstvo je, da ga je ta njegova poteza, torej eno samo zaslišanje, ki je bilo strokovno gledano vrhunsko in brez primere, stalo življenja. In vedel je, da ga bo Hitler preganjal, pa se ni ustrašil in zbežal. To dejanje gre primerjati s Sokratovo usodo, ko so mu po smrtni obsodbi celo nasprotniki ponujali beg (zaradi slabe vesti), a je ni želel izkoristiti. Tudi Litten ni želel bežati iz Nemčije in težko si predstavljam tak pogum. Nedvomno si dolgoletnosti in intenzitete mučenja ni mogel niti v sanjah predstavljati, niti sam si ne morem misliti, da se je vse to lahko dogajalo slabo stoletje nazaj.
Ko danes živimo v toplih naslonjačih udobnih foteljev in beremo te zgodbe in se nam morda za trenutek orosijo oči za temi velikimi ljudmi, mislimo, da smo s sočutjem nekaj dosegli. Pa nismo. Niti v najhujši nočni mori si ne moremo misliti grozot, ki so jih doživljali ti ljudje v koncentracijskih taboriščih – mučenja, psihološka in fizična, posiljevanja, 30 sekund za wc, za zajtrk nekaj, kar je podobno zorcu od kave z vodo, za kosilo nekaj, kar je podobno umazani vodi (apropo juha) in za večerjo kos plesnivega kruha, če je bila sreča. In potem mislimo, da nam je hudo, ker ne moremo kupiti novega telefona ali ker ima sosed malo boljši ali novejši avto.
Sam nisem nič boljši od nikogar, da ne bo pomote: »Homo sum humani nihil a me alienum!« (Človek sem nič nečloveškega mi ni tuje!) Ves čas se primerjamo, hitimo za boljšim, večjim, dražjim, hitrejšim… biti boljši, večji, najboljši, so mota naših življenj. Tako so nas vzgajali in načeloma nismo sami krivi za to. Krivi smo zgolj v tem, da to vemo in danes to lahko še spremenimo. Zavedanje zgodovine in tega kako je bilo, nam lahko pri tem pomaga. Vsaj meni je in še vedno mi. Sam sem obiskal nekaj koncentracijskih taborišč, tudi tega v Dachavu, kjer je bil Litten zaprt, ko je umrl. Nazadnje v Auschwitzu 75 let po tem, ko so se dogajale grozote nad našo domišljijo. Dejansko človeška domišljija ne seže tako daleč, kot so jo bili sposobni izvajati SS-ovci in ne boste verjeli, včasih so bili najhujši mučitelji sojetniki, ki so jim dodelili določene naloge. Stati na zemlji, kjer se je 70 let nazaj vršilo takšno grozodejstvo je osupljivo ob razmišljanju, da bi človek zavrtel zgodovino in bi se lahko sam znašel na tistem mestu, če bi se nekoliko prej rodil.
Se kdaj vprašamo zakaj smo privilegirani (seveda se tako ne počutimo), da živimo v najboljšem obdobju zgodovine. Imamo dobrine, za katere 30 let nazaj niso vedeli, da bodo kdaj obstajale, nismo lačni, imamo vse kar želimo, a vendar dokazljivo bolj nesrečni kot kdajkoli. Da ne zaidem preveč v psihološko-filozofske vode, sem želel opozoriti samo na ta paradoks časa, če bi se sam rodil 75 let prej in morda 500 km višje v Nemčiji, bi lahko delil Littnovo usodo. Nor kolikor sem, sploh, ko sem bil mlad, bi zlahka v svoji mladostni naivnosti sledil ali celo potiskal Littna naprej, da naj se ne da in »zmelje« Hitlerja kot se le da na tem procesu. Zavedajmo se, da so bili to drugi časi in drugi ljudje. Torej sta samo čas in kraj sta tista, ki sta me obvarovala pred mojo teoretično usodo. Se kdaj vprašate kje bi bili vi 75 let nazaj, ko je v Evropi divjala vojna. Bi jo preživeli, bi bili lačni, na toplem brali življenjske zgodbe junakov ali v mrzlem jarku pri 5 stopinj Celzija na mrzlo decembrsko jutro čakali ali vas prej pobere mraz, lahkota ali sovražnikov naboj? Potem nas vsaj ne bi skrbelo ali je juha preveč slana na Božični večer, piščanec preveč zapečen, novi Iphone napačne barve, ali bo avto spet treba peljati na servis in da me žena spet krega, ker sem pozabil iti po mleko že tretjič ta teden. Potem bi ugotovil, da so te male skrbi en lep blagoslov v našem življenju, da sploh vemo, da ga živimo in da res ni vse preveč kičasto. Ker tako zelo lepo nam namreč je.
In po drugi stani, kje bi bil Litten, če bi se danes rodil ali bi nas prišel obiskati. Kaj bi si mislil? Verjetno bi mislil, da je prišel na Mars, ko bi videl s čem se ukvarjamo. Ampak to je samo paradoks ali igra časa in številk. Gotovo nismo »mi krivi«, da smo se sedaj rodili in naj bo to (naša) tolažba ali realnost. Vprašanje je samo kaj lahko storimo sedaj, ko vse to vemo in če nam to lahko kaj pomaga v naših življenjih?
Pa srečno!
Dr. Marko, l.r.
[1] Povzeto po Timon Hren, odvetnik, Revija Odvetnik Leto XXII, št. 5 (98) zima 2020, str. 65 in https://en.wikipedia.org/wiki/Hans_Litten (26.12.2020)
[2] Naslov filma je The Man Who Crossed Hitler, BBC